Tanja Cigoj:

Anamarija Samec (rojena leta 1977) je po izobrazbi sociologinja, ki pa opravlja tudi delo medicinske sestre – pred študijem je namreč dokončala srednjo zdravstveno šolo. Svojo željo po likovnem izražanju je začela bolj angažirano udejanjati pred leti, ko se je pričela udeleževati tečajev JSKD, ki jih vodi akademski slikar Klemen Brun. Kot članica tolminskega društva ljubiteljskih slikarjev (Kulturno društvo slikarjev amaterjev Tolmin), katerega mentorstvo je v domeni akad. slikarke Jane Dolenc, je prisotna na različnih delavnicah, ki jih slednje organizira. Do danes se je predstavljala na treh samostojnih razstavah (Štanjel, Izola, Tolmin), od leta 2007 pa je sodelovala na enajstih skupinskih predstavitvah, v letu 2009 tudi na mednarodni razstavi Incontri d'Arte v Malborghettu v Italiji.

Njeno vedoželjnost, hotenje po učenju in odkrivanju novih spoznanj, spremlja potreba po izražanju z raznovrstnimi materiali, raziskovanju različnih slikarskih tehnik ter poseganju na raznolikost tematskega polja. Znotraj kreativnega raziskovanja se tako dogaja osveščanje zapostavljenih, na obrobja »normalnega« vsakdana odrinjenih vprašanj in problemov sodobne družbe. Večletno ukvarjanje z marginaliziranimi in stigmatiziranimi skupinami, z invalidi (kot spremljevalka invalidnih oseb), s starejšimi (kot negovalka na domu) in bolnimi, se je s svojstvenimi izkušnjami in vedenji zarisalo v njeno dojemanje življenja nasploh.

Risbe, slike in kolaži, nastali v zadnjih štirih letih, se kažejo predvsem kot odsev učenja in odzven naučenega na likovnih dogajanjih ter kot odmev novih spoznanj in doživljenega z ljudmi, s katerimi je prestopala pragove starega v novo. Njeni odrazi ponotranjenega razmišljanja, refleksije trenutnega notranjega toka in procesov, so posledica odzivanja na določene situacije ter interakcije ljudi (in nje same), ki se znajdejo v slednjih. V iskanju svetlobe – Anamariji Samec je namreč najljubša prav črna barva, ki je v svojem pravem sijaju pravzaprav vrhunec barv - je treba seči predvsem v dimenzije globine. Samčeva se v svojih slikarskih poskusih poskuša izmakniti figurativnemu, izogiba se celo upodabljanju rezultatov človekovega poseganja v njegovo okolje. A je pravzaprav zazrta v človeka, saj se njegova bolj ali manj prepoznavna in zaznavna podoba nehote pojavlja tudi znotraj prizorov ponotranjenih krajin, ki jih podpisuje ozaveščanje duševnega. (T.C.)